Header

Dobrodošli

Sončna ura 

Rod rodu si roko podaja 
Ko jo mahneva adijo
Nana s svojo kočijo,
ki ded (to sem jaz) jo poriva,
govoriva
brez besed
mala Nana, stari ded.
Ko ondan greva čez Prule,
molče premišljam tole tule:
»NANA 
IN DED
sva za ta svet
neznanskega pomena.
Saj oba sva drobna člena
v verigi življenja,
ki se nikoli ne jenja.
A biti tak člen ni igrača,
to z dobrim se vrača:
takisto
ROD RODU
SI ROKO
PODAJA.« 
In Nana pritrdi: »Ej aja.«
Tako sva sklenila
brez besed
mala Nana, stari ded,
ko sva vozila
malo naravnost, malo počez,
tjakaj, kjer čaka
naju do mraka
zvesta straža košatih dreves.